Zaradi težnje po prepovedi kirurške kastracije merjascev, se razmišlja o alternativah, ki vključujejo tudi pitanje merjascev za prirejo mesa. Problem pri porabi merjaščevega mesa predstavlja predvsem neprijeten vonj, za katerega je v veliki meri odgovoren skatol (3-metilindol). V raziskavi smo vpeljali spektrofotometrično metodo za določanje vsebnosti skatola v maščobnem tkivu. Zbrali smo vzorce petih genotipv merjascev iz petih različnih rej, starih med 101 in 310 dni. Ob vpeljavi metode smo analizirali prvo skupino, kasneje dobljene vzorce pa kot drugo skupino. Vpeljana metoda je ponovljiva (koeficient variabilnosti, KV = 13,6), obnovljiva (KV = 21,3) in ima dober izkoristek (96 %). Vsebnost skatola v hrbtnem maščobnem tkivu merjascev pri prvi skupini je bila mes 0,01 in 0,62 ppm, v povprečju 0,23 ppm. Druga skupina pa je v povprečju vsebovala 0,71 ppm skatola (med 0,07 in 1,26 ppm). Vpliva genotipa, rejca in starosti na vsebnost skatola nismo zaznali.

Ključne besede: prašiči / merjasci / hrbtno maščobno tkivo / skatol / spektrofotometrična metoda

Študijo smo zasnovali z namenom, da bi proučili učinek zamenjave pražene soje s svežo sojo, obdelano s kvasovkami v obroku za piščance. Uporabili smo 15 različnih obrokov, v katerih smo praženo sojo zamenjevali s svežo sojo (0 % (kontrola), 25 %, 50 %, 75 % in 100 %), ki je bila obdelana z različno količino kvasovk, oziroma brez obdelave s kvasovkami. Povprečni prirasti in končna telesna masa brojlerjev nista kazala pomembnih razlik med različnimi obdelavami. Rezultati celotnega poskusnega obdobja (0–56 dni) kažejo, da so imeli piščanci, krmljeni s 75 % pražene in 25 % surove soje, obdelane z 8 g kvasovk/kg v primerjavi s kontrolno skupino višjo telesno maso ob koncu pitanja, višje dnevne priraste, boljšo konzumacijo in konverzijo krme. Naši rezultati kažejo, da vključitev surove soje v obrok nima negativnih posledic za zdravje piščancev. Najboljše rezultate smo dosegli z uporabo 25 % surove soje, obdelane z 6 g/kg kvasovk v štarterju in 25 % surove soje brez obdelave s kvasovkami oziroma s 75 % surove soje, obdelane z 12 g/kg kvasovk v finišerju.

Ključne besede: perutnina / pitovni piščanci / rast / prehrana živali / soja / kvas

Ugotavljali smo vpliv različnega krmljenja na rast in klavne lastnosti odstavljenih jagnjet oplemenjene jezersko-solčavske pasme (JSR). Petintrideset jagnjet (25,48 kg) je bilo uhlevljenih v 4 skupine po 8–9 jagnjet in krmljenih z različnimi krmnimi obroki v intervalu 50 dni. Skupina 1 je dobivala seno in otavo (40:60) ter 650 g koncentrata, skupina 2 seno in otavo (40:60), skupina 3 seno in 650 g koncentrata ter skupina 4 samo seno. Dnevno zauživanje krme smo izračunali na podlagi dnevnih tehtanj koncentrata in voluminozne krme ter njihovih ostankov. Jagnjeta so dnevno zaužila v povprečju 15,56 MJ, 14,38 MJ, 16,57 MJ in 12,23 MJ ME v skupini 1, 2, 3 in 4. Jagnjeta smo zaklali pri povprečni telesni masi 30,77 kg. Jagnjeta iz skupine 1 so dosegla največji dnevni prirast (165,5 g/dan), sledila je skupina 3 (146,89 g/dan), nato skupina 2 (123,55 g/dan) in skupina 4 (75,51 g/dan). Masa toplih in hladnih trupov je bila večja pri jagnjetih iz skupin 1 in 2 v primerjavi s skupinama 2 in 4. Jagnjeta iz skupine 3 so dosegla najboljšo klavnost (45,35 %), sledila so jagnjeta iz skupin 1, 2 in 4 (44,33, 41,10 in 39,51 %). Notranja zamaščenost je bila najnižje ocenjena pri trupih jagnjet iz skupine 4 (5,64), najvišje pa pri trupih jagnjet iz skupine 3 (7,66). Zaključimo lahko, da je pitanje odstavljenih JSR jagnjet z obroki na osnovi voluminozne krme in dokrmljevanjem s koncentratom prispevalo k hitrejši rasti in kot rezultat dajalo težje trupe, pri čemer se zamaščenost in mesnatost klavnih trupov ni statistično značilno spremenila.

Ključne besede: ovce / pasme / oplemenjena jezersko-solčavska ovca / rast / klavne lastnosti / režim krmljenja / prehrana živali / krmni obroki

Spoznanje, da je družba postala kompleksna, pomeni, da resnica o družbenih zadevah, kot o tem, kaj je skupno dobro ali kako uspešno je njegovo doseganje, ni več ena sama, tista na oblasti, ampak o pomembnih stvareh obstaja več dobro utemeljenih in enako veljavnih resnic. Zadeve iz domene javnega upravljanja so kompleksne, zato različni pogledi nimajo skupnega imenovalca in jih je treba obravnavati kot nesomerne oziroma globoke in nepremostljive. Družbene pojave je zato treba proučiti v zlatem rezu njihove dvojnosti, razpenjajoči se med razlago primarnih pomenov, ki so za sistem konstitutivni, vendar na nesomeren in razdvajajoč način, in razlago sekundarnih pomenov, ki edini podajo celovit pogled na vrednoteni pojav, vendar le v vsebinah, ki za nikogar niso bistvene.

Ključne besede: javno upravljanje / vrednotenje / kompleksnost / nesomernost