SENZORIČNE LASTNOSTI PIŠČANČJEGA MESA RAZLIČNIH KRIŽANCEV

R. VADNJAL^a), Antonija HOLCMAN, Milena KOVAČ, Lea GAŠPERLIN, B. ŽLENDER
^a) Univ. v Ljubljani, Biotehniška fak., Odd. za zootehniko, Groblje 3, 1230 Domžale, Slovenija

Izvirni znanstveni članek
Jezik: slovenski

IZVLEČEK
Raziskali smo vpliv različnih provenienc piščancev, spola živali in kosa (bedra vs. prsa) na senzorične in instrumentalne parametre kakovosti mesa. Tri tuje provenience (arbor acres, avian, ross) in dva domača križanca piščancev (prelux-bro1, prelux-bro2) smo spitali v kletkah do starosti 47 dni. Iz vsake skupine smo za analizo odbrali po 8 živali (4 jarčke, 4 petelinčke), od katerih smo po toplotni obdelavi (pečenje do Ts= 80^o C) senzorično analizirali meso prs in beder (profil barve, teksture, arome) ter naredili instrumentalno analizo teksture z INSTRON aparatom kot rezno trdnost prečno (RTP) in vzdolžno (RTV). Ugotovili smo statistično značilen vpliv provenience na vonj in aromo mesa, ki sta najslabša pri piščancih ross, prav ti pa imajo najbolj mastno in mehko meso. Meso petelinčkov je v vseh senzoričnih lastnostih višje ocenjeno od mesa jarčk; za sočnost, mastnost in občutek v ustih so razlike značilne. Prsa imajo nasproti bedrom značilno večje RTP in RTV vrednosti, kar se sklada s slabšo senzorično ocenjeno mehkobo. Prsa so v primerjavi z bedri prav tako višje ocenjena za barvo in vonj, medtem ko so nižje ocenjena za sočnost, mastnost in občutek v ustih. Ugotovljene so tudi značilne korelacije med instrumentalno izmerjenimi ter senzorično izvrednotenimi lastnostmi teksture mesa piščancev.

Ključne besede: perutnina / genetika / provenienca / meso / kakovost / instrumentalni parametri / senzorični parametri

SENZORIČNE LASTNOSTI CELIH TOPLOTNO OBDELANIH PIŠČANCEV RAZLIČNIH PROVENIENC

B. ŽLENDER^a), Antonija HOLCMAN, Alenka RAJAR, R. VADNJAL, Milena KOVAČ
^a) Univ. v Ljubljani, Biotehniška fak., Odd. za živilstvo, Jamnikarjeva 101, 1000 Ljubljana, Slovenija

Izvirni znanstveni članek
Jezik: slovenski

IZVLEČEK
Namen raziskave je bil proučiti vpliv provenience pitovnih piščancev in spola živali na senzorično kakovost celih piščancev po toplotni obdelavi. Za poskus smo odbrali po osem piščancev (4 jarkice in 4 petelinčke) treh tujih provenienc: arbor acres (AA), avian (A), ross (R) in dva križanca domače provenience: prelux-bro1 (PB1) in prelux-bro2 (PB2). Po zakolu in zmrzovanju smo piščance toplotno obdelali s postopkom pečenja pri 190^o C do središčne temperature v prsih Ts=80^o C, nakar je bila opravljena senzorična analiza celih piščancev: barva, tekstura, mastnost in aroma kože, ter skupni vtis po kompletni analizi mesa beder in prsi. Rezultati so pokazali, da provenienca piščancev značilno vpliva na barvo in skupni vtis, deloma tudi na mastnost kože. Najboljšo barvo imajo piščanci A, najslabšo PB1, ki so bili hkrati najmanj mastni. Na teksturo in aromo kože pečenih piščancev provenienca ni vplivala. Petelinčki so za večino senzoričnih lastnosti značilno višje ocenjeni kot jarčke, z izjemo arome kože, ki se med spoloma ni razlikovala. Očiten je tudi značilen vpliv ocenjevalcev na ocene senzoričnih lastnosti.

Ključne besede: perutnina / piščanci / genetika / provenienca / meso / koža / toplotna obdelava / senzorični parametri

SUPERANTIGENI

Mojca NARAT ^a)
a) Univ. v Ljubljani, Biotehniška fak., Odd. za zootehniko, Groblje 3, 1230 Domžale, Slovenija

Pregledni znanstveni članek
Jezik: angleški

IZVLEČEK
Superantigeni so bakterijske, virusne, retrovirusne beljakovine ter beljakovine naravnega izvora, ki specifično aktivirajo veliko število T in/ali B celic. V nasprotju s klasičnim prepoznavanjem peptidnih antigenov, se superantigeni ne procesirajo v manjše peptide. T-celični superantigeni reagirajo z imunskim sistemom tako, da se vežejo na beljakovine glavnega histokompatibilnostnega kompleksa razreda II izven klasičnega veznega mesta za antigene in aktivirajo T celice z vezavo na beta verigo variabilne regije T celičnega receptorja. B-celični superantigeni delujejo na omejene populacije B celic z izraženo določeno različico variabilne lahke in težke verige protiteles. Z vezavo na imunoglobuline izven klasičnega veznega mesta za antigene stimulirajo veliko število B celic. Proučevanje T-celičnih in B-celičnih superantigenov je pomembno predvsem zaradi njihove vpletenosti v potek mnogih bolezni pri človeku, predstavljajo pa tudi pomembno orodje za študij bazičnih mehanizmov pri imunskem odgovoru.

Ključne besede: imunologija / mikrobiologija / superantigeni / T celice / B celice

VPLIV BELJAKOVIN DegU, SinR IN SinIR BAKTERIJE Bacillus subtilis NA BIOSINTEZO BACITRACINA PRI BAKTERIJI Bacillus licheniformis

A. GASPARIČ^a), Tina DULAR, Alenka GROŠEL, G. SLADIČ, I. RADEŽ in Ines MANDIČ MULEC
^a) Krka d.d., Novo mesto, Šmarješka cesta 6, 8000 Novo mesto, Slovenija

Izvirni znanstveni članek
Jezik: angleški

IZVLEČEK
Mikroorganizmi iz različnih okolij, od vodnih do talnih, proizvajajo številne naravne peptide z izjemno strukturno raznolikostjo. Le-teh ne kodirajo geni. Njihova biosinteza poteka neribosomsko na velikih multifunkcionalnih encimih, peptidnih sintetazah. Bacitracin je razvejan ciklični dodecilpeptidni antibiotik. Proizvajajo ga nekateri sevi rodu Bacillus s pomočjo velikega multiencimskega kompleksa, zgrajenega iz treh sintetaz bacitracina: BA1, BA2 in BA3, “neribosomsko”. Raven biosinteze peptidnega antibiotika bacitracina pozitivno korelira z ravnijo proizvodnje alkalne proteinaze. Da bi določili nekaj dejavnikov s pozitivnim delovanjem glede na biosintezo bacitracina, smo izvedli poskus z izražanjem genov, ki sodelujejo v procesih sporulacije in kompetence (B. subtilis): degU v pBD1834, sinIR v pIS74 in sinR v pIS119, v bakteriji B. licheniformis. Klone bakterij smo nato analizirali. Pri 9 klonih (2 x pBD1834, 2 x pIS74 in 5 x pIS119) smo ugotovili višjo raven proizvodnje peptidnega antibiotika bacitracina.

Ključne besede: mikrobiologija / bakterije / Bacillus / antibiotiki / bacitracin / biosinteza

PREHRANA KRAV V POLETNI SEZONI IN IZLOČANJE DUŠIKA

Marija RAJČEVIČ^a), Jasna M. A. STEKAR, J. ŽLINDRA, J. LEVSTEK
^a) Ulica bratov Učakar 6, SI-1117 Ljubljana, Slovenija

Izvirni znanstveni članek
Jezik: angleški

IZVLEČEK
Pet poletnih mesecev smo spremljali prehrano in proizvodnjo 200 krav črno-bele pasme, ki so v povprečju dajale po 24 kg mleka dnevno. V mesecu septembru smo v blatu, ki smo ga rektalno odvzeli 10 kravam, in v gnojevki določili količino skupnega, nebeljakovinskega in amoniakovega dušika. Z modelom regresijskih enačb, ki jih navaja Kirchgessner s sod.(1993), smo ocenili dnevno količino z iztrebki izločenega dušika odvisno od več parametrov. Odvisno od povprečno dnevno zaužite suhe snovi so krave dnevno izločile v povprečju 301 g dušika, odvisno od povprečno zaužitega dušika 341 g in odvisno od dnevne količine mleka 271 g. Blato je vsebovalo 34,04 ± 1,69 g skupnega, 6,36 ± 0,76 g nebeljakovinskega in 2,07 ± 0,33 g amoniakovega dušika, gnojevka pa 96,77 g skupnega, 72,22 g nebeljakovinskega in 57,15 g amoniakovega dušika, vse v kg sušine. Presežki beljakovin v obroku so se odrazili v povečanem izločanju dušika s sečem, z blatom pa le neznatno.

Ključne besede: govedo / krave / molznice / prehrana živali / poletna prehrana / dušik / izločki

VPLIV TIPA KORUZNEGA ZRNJA NA PREBAVLJIVOST ŠKROBA V VAMPU OVC

J.(Jože) VERBIČ^a), D. BABNIK, Vida ŽNIDARŠIČ-PONGRAC
^a) Kmetijski inštitut Slovenije, Hacquetova 17, SI-1000 Ljubljana, Slovenija

Izvirni znanstveni članek
Jezik: angleški

IZVLEČEK
Z in sacco metodo smo določili vampno prebavljivost posušenega koruznega zrnja in koruzne silaže iz cele rastline. Ugotovili smo, da je prebava škroba zobanke v vampu intenzivnejša od prebave škroba trdinke. Prebavljivost škroba posušenega zrnja zobanke v vampu je bila 683 g kg^-1, prebavljivost trdinke pa 554 g kg^-1. Vampni prebavljivosti ustreznih silaž sta bili 915 in 743 g kg^-1. Vampna prebavljivost škroba silaže iz cele rastline je bila v povprečju za približno 200 g kg^-1 večja kot pri posušenem zrnju. Vampne prebavljivosti škroba koruznih silaž ne moremo ocenjevati neposredno na podlagi meritev na vzorcih posušenega zrnja. V razpravi je opisan praktičen pomen medhibridnih razlik in razlik med posušeno in silirano koruzo.

Ključne besede: ovce / prehrana živali / krma / koruza / zrnje / silaža / škrob / vamp / prebavljivost

ŠTEVILO IN HETEROGENOST rRNK OPERONOV PRI VAMPNIH BAKTERIJSKIH VRSTAH IZ RODU Prevotella

M. PETERKA^a) in G. AVGUŠTIN
^a) Univ. v Ljubljani, Biotehniška fak., Odd. za zootehniko, Groblje 3, SI-1230 Domžale, Slovenija

Izvirni znanstveni članek
Jezik: angleški

IZVLEČEK
Analizirali smo število operonov ribosomskih RNK in heterogenost internih medgenskih regij pri vampnih bakterijskih vrstah iz rodu Prevotella. Izolirali smo genomsko DNK dvajsetih sevov iz vrst P.ruminicola, P.albensis, P.bryanti in P.brevis in jo razrezali s petimi restrikcijskimi endonukleazami. Hibridizacijo smo izvedli s 16S in 23S rDNK sondami. Glede na število hibridizacijskih signalov lahko sklepamo, da imajo sevi vrste P. albensis 4 ali 5 rRNK operonov, sevi vrste P. brevis 4 rRNK operone, sevi vrste P. bryantii 6 ali 7 rRNK operonov. Vrsta P. ruminicola ima 4 rRNK operone, z izjemo enega seva, ki ima 6 ali 7 rRNK operonov. Namnoževanje regije med genoma za 16S in 23S rRNK je pokazalo, da so pri vrstah P. albensis in P. brevis vsaj tri različno dolge interne medgenske regije, pri vrsti P. ruminicola dve in pri vrsti P. bryantii samo ena.

Ključne besede: mikrobiologija / molekularna genetika / bakterije / Prevotella / rRNK operon / interne medgenske regije / vamp

KSILANOLITIČNI ENCIMSKI SISTEM VAMPNE BAKTERIJE Prevotella bryantii B₁4

Romana MARINŠEK LOGAR^a), A. GASPARIČ in F. V. NEKREP
^a) Univ. v Ljubljani, Biotehniška fak., Odd. za zootehniko, Groblje 3, SI-1230 Domžale, Slovenija

Izvirni znanstveni članek
Jezik: angleški

IZVLEČEK
Vrste rodu Prevotella so med najpogostejšimi striktno anaerobnimi bakterijskimi vrstami v vampu. Njihovi pomembni učinki vključujejo razgradnjo polisaharidov rastlinskih celičnih sten, razgradnjo škroba, proteinov in peptidov. P. bryantii B₁4 je necelulolitična vrsta, vendar zelo aktivno razgrajuje hemicelulozo ksilan in ima multiple ksilanazne gene. Izolirane so bile štiri regije DNK, ki kodirajo ksilanolitične aktivnosti, od katerih ena ustreza širokospecifični endoglukanazi. Od ostalih treh regij ena kodira aktivnost proti p-nitrofenil-b -ksilozidu in p-nitrofenil-a -L-arabinofuranozidu poleg endoksilanazne aktivnosti (gena xyn A in xynB). Gen xynC kodira drugo endoksilanazo. Ksilanolitična aktivnost P. bryantii B₁4 je močno inducibilna. SDS PAGE ksilanogrami pokažejo štiri endoksilanolitična območja: pri 29 kDa, 45 kDa, 66 kDa in 88 kDa. Po celični frakcionaciji smo večino endoksilanazne in CMC-azne aktivnosti našli v periplazmatski celični frakciji, večino b -ksilozidazne in a -L-arabinofuranozidazne aktivnosti pa v membranski frakciji. S pomočjo CIM DEAE 8 cevnih modulov sta bili s HPLC tehniko delno izolirali CMC-aza in 66-kDa endoksilanazo iz periplazmatske frakcije.

Ključne besede: mikrobiologija / bakterije / Prevotella bryantii / encimi / ksilanaze / vamp

MIKROBNA RAZNOLIKOST IN MODERNI PRISTOPI K PROUČEVANJU KOMPLEKSNIH MIKROBNIH EKOSISTEMOV

G. AVGUŠTIN^a)
a) Univ. v Ljubljani, Biotehniška fak., Odd. za zootehniko, Groblje 3, SI-1230 Domžale, Slovenija

Pregledni znanstveni članek
Jezik: angleški

IZVLEČEK
Znanja o mikrobni raznolikosti se hitro kopičijo zaradi uvajanja modernih, na molekularni biologiji osnovanih metod. Na DNK sekvencah temelječa taksonomija in filogenetika sta bili prvi vedi, ki sta izkoristili molekularno biološke tehnike, zdi pa se, da bo prav področje mikrobne raznolikosti tisto, ki bo pridobilo največ. Prvi pregledi naravnih mikrobnih ekosistemov z molekularnimi metodami so močno presegli dotedanje zastarele ocene o številu vseh mikrobnih vrst, ki naseljujejo naš planet. Medtem ko se večina strinja, da lahko doslej znani in opisani mikroorganizmi predstavljajo le droben delček svetovne mikrobiote, še nihče ne zna oceniti njene prave velikosti. Tehnike, ki niso pogojene in vezane na izolacijske in gojitvene postopke, so edine, ki obetajo napredek v tem osupljivem področju znanosti. Predstavljamo pregled uporabe molekularno bioloških tehnik v mikrobiologiji.

Ključne besede: mikrobiologija / mikrobna raznolikost / molekularna biologija / filogenetika

FILOGENETSKA RAZNOLIKOST BAKTERIJSKE POPULACIJE V VAMPU

Andreja RAMŠAK^a*) in G. AVGUŠTIN
^a) Univ. v Ljubljani, Biotehniška fak., Odd. za zootehniko, Groblje 3, SI-1230 Domžale, Slovenija
^*sedanji naslov: Friškovec 2, SI-1000 Ljubljana, Slovenija

Izvirni znanstveni članek
Jezik: angleški

IZVLEČEK
Za preučevanje mikrobne raznolikosti v vampu smo z reakcijo PCR pomnožili bakterijske gene za 16S rRNK (16S rDNK) iz skupne DNK, izolirane iz vampnega soka, in jih vgradili v vektor pBluescript SK II. Z elektroporacijo smo vektor vnesli v E. coli JM109. Z analizo profilov RFLP smo ugotavljali raznolikost med nukleotidnimi zaporedji 16S rDNK transformant, ki so reagirale s sondo, specifično za podskupino Cytophaga-Flavobacterium filogenetske skupine Cytophaga-Flexibacter-Bacteroides in s sondo, specifično za skupino Prevotella-Bacteroides. Iz profilov RFLP smo izračunali Jaccardov koeficient podobnosti in z metodo UPGMA naredili fenograme. Na podlagi le teh smo iz skupine BAC-PRE in CFB-CF izbrali reprezentativne klone in ugotovili delna nukleotidna zaporedja za 16S rDNK. Zaporedja smo primerjali z že znanimi zaporedji v bankah podatkov in jih analizirali s programi iz računalniških paketov Clustal in Phylip. Z analizo restrikcijskih profilov in z analizo nukleotidnih zaporedij 16S rDNK smo ugotovili veliko raznolikost med pripadniki skupine Cytophaga-Flexibacter-Bacteroides v vampu.

Ključne besede: mikrobiologija / bakterije / molekularna genetika / rRNK / filogenija / vamp

HITINOLITIČNI ENCIMI V VAMPNEM MIKROBNEM EKOSISTEMU

J. KOPEČNÝ^a) in Blanka HODROVÁ
^a) Czech Academy of Sciences, Institute of Animal Physiology and Genetics, Prague 10, Uhříněves, 104 00, The Czech Republic

Izvirni znanstveni članek
Jezik: angleški

IZVLEČEK
Primerjali smo hitinolitične encimske sisteme vampnih predstavnikov rodu Clostridium (običajno najaktivnejše vampne hitinolitične bakterije) in anaerobnih vampnih gliv. Hitinolitične encime proučevanih klostridijev so večinsko predstavljale ekstracelularne eksohitinaze, N-acetilglukozaminidaze, hitinske deacetilaze in hitozanaze. Z eksohitinaznimi encimogrami smo ugotovili, da se ti encimi vežejo v komplekse z MW, večjimi od 100 kDa. Končni produkti razgradnje so bili glukozamin, N-acetilglukozamin in hitinski oligosaharidi. Tako pri mono kot pri policentričnih glivah pa predstavljajo glavne hitinaze predvsem ekstracelularne endohitinaze in hitinske deacetilaze. V celični frakciji je bila največja aktivnost posledica delovanja hitozanaz in endohitinaz. Pri vseh preiskanih sevih smo odkrili le nizko aktivnost (ali pa je spoh nismo zasledili) N-acetilglukozaminidaz. V primerjavi s klostridiji smo pri vampnih glivah odkrili nižjo raven nastajanja eksohitinaz in nič N-acetilglukozaminidaz.

Ključne besede: mikrobiologija / bakterije / Clostridium / glive / encimi / hitinoliza / vamp

MOLEKULARNA GENOTIPIZACIJA VAMPNIH GLIV NA OSNOVI ANALIZE RFLP

Kateřina FLIEGEROVÁ^a), Sylva PAŽOUTOVÁ in Blanka HODROVÁ
^a) Academy of Sciences of Czech Republic, Institute of Animal Physiology and Genetics, Prague 10, Uhříněves, 104 00, The Czech Republic

Izvirni znanstveni članek
Jezik: angleški

IZVLEČEK
Proučevali smo polimorfizme restrikcijskih profilov osmih policentričnih sevov rodu Orpinomyces in petih monocentričnih sevov rodu Neocallimastix. Na podlagi z EcoRI razrezane jedrne DNK in DNK : DNK hibridizacij s sondo RS2 smo odkrili več različnih restrikcijskih profilov izolatov vampnih gliv. Rezultati so dvoumni in interpretacija težka glede na visoko genetsko variabilnost glivnih izolatov iz vampa.

Ključne besede: mikrobiologija / anaerobne glive / molekularna genetika / RFLP / razvrščanje / vamp

ANALIZA KOMPLEKSNIH MIKROBNIH EKOSISTEMOV Z IN SITU HIBRIDIZACIJO IN EPIFLUORESCENTNO MIKROSKOPIJO

Katarina TEPŠIČ^a) in G. AVGUŠTIN
^a) Univ. v Ljubljani, Biotehniška fak., Odd. za zootehniko, Groblje 3, SI-1230 Domžale, Slovenija

Izvirni znanstveni članek
Jezik: angleški

IZVLEČEK
Fluorescentno označene 16S rRNK oligonukleotidne sonde smo v kombinaciji z in situ hibridizacijo in epifluorescentno mikroskopijo uporabili za specifično odkrivanje bakterij v vzorcih vampne vsebine krave črno-bele pasme. S široko specifično sondo BACPRE smo odkrivali bakterijske celice iz filogenetske skupine Cytophaga-Flexibacter-Bacteroides (CFB). Z ozko specifičnima sondama pa smo specifično odkrivali bakterijske celice iz vrst Prevotella bryantii B₁4 (sonda PBB₁4) in Prevotella ruminicola 23^T (sonda PR23). Oligonukleotidne sonde smo označili s fluorescin izotiocianatom (FITC) ali s tetrametil izotiocianatom (TRITC). Sondi PBB₁4 in PR23 sta visoko specifični in omogočata jasen in močan signal brez spremljajoče nespecifične fluorescence.

Ključne besede: mikrobiologija / bakterije / Prevotella / molekularna biologija / In situ hibridizacija / epifluorescentna mikroskopija / vamp

GENSKI OPIS ACIDOCINOV SEVA LF221

Andreja ČANŽEK MAJHENIČ^a) in Irena ROGELJ
^a) Univ. v Ljubljani, Biotehniška fak., Odd. za zootehniko, Groblje 3, SI-1230 Domžale, Slovenija

Izvirni znanstveni članek
Jezik: angleški

IZVLEČEK
Acidocina LF221 A in B sta vsaj dva različna bakteriocina, ki ju proizvaja Lactobacillus aciodiphilus LF221. V prejšnjih raziskavah sta bili iz očiščenih peptidov za acidocina ugotovljeni N-terminalni aminokislinski (AK) zaporedji ter pripravljeni sondi. S Southern hibridizacijo smo na genomu lokalizirali strukturne gene za acidocina LF221 A in B. Ko smo kot tarčno DNK uporabili kromosomsko DNK seva LF221 oz. njegovega nebakteriocinogenega mutanta bac^-, smo v obeh primerih dobili identične rezultate. Sklepali smo, da bac^- derivat še vedno nosi strukturne gene za acidocina. Pri primerjavi acidocina LF221 A oziroma B z že opisanimi bakteriocini smo ugotovili, da sta delno homologna peptidu ThmB termofilina 13 oz. peptidu LafX laktacina F. Predvidevamo, da sta acidocina seva LF221 nova predstavnika II. skupine bakteriocinov.

Ključne besede: mikrobiologija / bakterije / Lactobacillus acidophilus / bakteriocini / molekularna genetika / kloniranje / razvrščanje

BACTERIOCINI SEVA Lactobacillus LF221

Bojana BOGOVIČ MATIJAŠIĆ^a) in Irena ROGELJ
^a) Univ. v Ljubljani, Biotehniška fak., Odd. za zootehniko, Groblje 3, SI-1230 Domžale, Slovenija

Izvirni znanstveni članek
Jezik: angleški

IZVLEČEK
Za sev LF221, izolat Lactobacillus iz blata dojenčka, je bilo že ugotovljeno, da proizvaja bakteriocin(e) z zaviralno aktivnostjo proti vrsti bakterij, tudi nekaterih patogenih in kvarljivcev (Bacillus cereus, Clostridium sp., Listeria innocua, Staphylococcus aureus). Ocenili smo izoelektrično točko in molekulsko maso bakteriocinskega kompleksa ter njegovih podenot. Bakteriocine smo izolirali iz supernatanta kulture v bujonu MRS s precipitacijo z amonijevim sulfatom, kationsko izmenjevalno kromatografijo, kromatografijo s hidrofobnimi interakcijami in tekočinsko kromatografijo z obrnjenimi fazami FPLC. Ugotovili smo aminokislinsko sestavo dveh izoliranih bakteriocinov in delno zaporedje aminokislin na N-terminalnem delu molekul. Bakteriocini so bili v bujonu MRS v skupkih z Mw, večjo od 150.000, in pI 5,1-5,3, Mw podenot pa je bila 3500-5000. Pri obeh bakteriocinih smo ugotovili visoko zastopanost glicina in alanina. N-terminalni zaporedji aminokislin sta bili zelo malo podobni zaporedjem pri ostalih bakteriocinih. Kaže, da acidocina LF221 A in B sodita v II. skupino bakteriocinov MKB.

Ključne besede: mikrobiologija / bakterije / Lactobacillus / bakteriocini / razvrščanje

SPECIFIČNO ODKRIVANJE SALMONEL Z MOLEKULARNOBIOLOŠKIMI TEHNIKAMI

Marija TRKOV^a) in G. AVGUŠTIN
^a) Univ. v Ljubljani, Biotehniška fak., Odd. za živilstvo., Jamnikarjeva 101, SI-1000 Ljubljana, Slovenija

Izvirni znanstveni članek
Jezik: angleški

IZVLEČEK
Razvili smo specifično metodo za odkrivanje salmonel, ki temelji na pomnoževanju dela gena za 16S rRNK v verižni reakciji s polimerazo (PCR). Lin in Tsen sta l. 1996 že objavila metodo, zasnovano na pomnoževanju gena za 16S rRNK. S primerjavo nedavno ugotovljenih nukleotidnih zaporedij manjših ribosomskih podenot pri bakterijah iz rodu Salmonella smo ugotovili, da začetna oligonukleotida 16SF1 in 16SIII ne prepoznata vseh salmonel. Zato smo razvili nov proti 3' koncu usmerjen začetni oligonukleotid in modificirali 16SF1 začetni oligonukleotid. Specifičnost naše metode smo testirali na 87 različnih sevih salmonel in 30-ih salmonelam sorodnih sevih družine Enterobacteriaceae ter jo primerjali z dvema objavljenima metodama. Ugotovili smo 100 % specifičnost naše metode. Enega od začetnih oligonukleotidov smo označili s fluorescentnim barvilom in ga uspešno uporabili kot oligonukleotidno sondo v in situ hibridizaciji.

Ključne besede: mikrobiologija / bakterije / salmonele / molekularna biologija / metode / molekularna genetika / rRNA

MOLEKULARNA IDENTIFIKACIJA IN KARAKTERIZACIJA PTIČJIH MIKOPLAZEM

P. DOVČ^a) in D. BENČINA
^a) Univ. v Ljubljani, Biotehniška fak., Odd. za zootehniko, Groblje 3, SI-1230 Domžale, Slovenija

Pregledni znanstveni članek
Jezik: angleški

IZVLEČEK
Tradicionalne metode za identifikacijo in diferenciacijo mikoplazem temeljijo na seroloških tehnikah. Omogočajo ločevanje mikoplazem na ravni vrst in jih uporabljamo za praktično laboratorijsko identifikacijo izoliranih mikroorganizmov. Zahteva po kompleksnih medijih za izolacijo mikoplazem, njihova počasna rast in dejstvo, da nekaterih sevov patogenih vrst mikoplazem ni moč gojiti v kulturi, so glavni razlogi za uvedbo molekularnih metod v diagnostiko mikoplazemskih infekcij. Z uporabo molekularnih metod lahko zajamemo celoten genom v enem samem testu, vključno z nekodogenimi regijami. Analiza genomske DNK z restrikcijskimi encimi je zelo informativna metoda, ki omogoča razlikovanje med sorodnimi sevi, zahteva pa visoko kvalitetno DNK, ki jo lahko izoliramo samo iz mikoplazem, ki jih gojimo v kulturi. Vedno večje število kloniranih genomskih odsekov mikoplazem lahko s pridom uporabljamo za identifikacijo in diferenciacijo sevov mikoplazem v hibridizacijskih študijah. Polimerazna verižna reakcija omogoča identifikacijo mikoplazem direktno v kliničnem materialu brez predhodne kultivacije. Veliki projekti sekvenciranja genoma mikoplazem odpirajo vpogled v ustroj celotnega genoma in obetajo boljše razumevanje biologije mikoplazem.

Ključne besede: mikrobiologija / mikoplazme / diagnostika / molekularna genetika / DNK / polimerazna verižna reakcija

VARIABILNA NUKLEOTIDNA ZAPOREDJA GENA pMGA PRI BAKTERIJI Mycoplasma gallisepticum

Tamara MILOŠEVIČ BERLIČ^a), D. BENČINA in P. DOVČ
^a) Univ. v Ljubljani, Biotehniška fak., Odd. za zootehniko, Groblje 3, SI-1230 Domžale, Slovenija

Izvirni znanstveni članek
Jezik: angleški

IZVLEČEK
S polimerazno verižno reakcijo (PCR) smo pomnožili specifične odseke genomske DNK bakterije Mycoplasma gallisepticum, komplementarne genoma pMGA1.1 in pMGA1.2 in s sekvenčno analizo terminalnih regij gena pMGA ugotavljali razlike v nukleotidnih zaporedjih med sevi M. gallisepticum. Restrikcijska analiza je pokazala polimorfizem na 5? -koncu kodogene regije pMGA. S sekvenčno analizo smo ugotovili, da je najbolj polimorfen del nukleotidnega zaporedja pMGA 5? -konec gena, to je regija, ki kodira amino-terminalni del proteina pMGA, medtem ko je 3? -konec gena ohranjen pri proučevanih sevih M. gallisepticum. Pri nekaterih sevih smo opazili insercije oziroma delecije, ki prispevajo k raznolikosti genov iz družine pMGA in utegnejo biti povezane s pojavom variabilne ekspresije te genske družine. Variabilna nukleotidna zaporedja genov pMGA smo našli tudi v izogenih populacijah. Genotipsko variabilnost je moč podpreti z rezultati študije ekspresije genskih produktov tudi na fenotipski ravni.

Ključne besede: mikrobiologija / mikoplazme / Mycoplasma gallisepticum / molekularna genetika / geni / pMGA / sekvenciranje

KAZALO PRISPEVKOV PO SKUPINAH ZNANJA
(po kategorizaciji FAO/AGRIS 3)

ABECEDNO KAZALO AVTORJEV