POMEN NEPOSREDNIH PLAČIL OB PRISTOPU K EU ZA DOHODKOVNI POLOŽAJ
SLOVENSKEGA KMETIJSTVA
a), Stane
KAVČIČ, Miroslav REDNAK in Tina VOLK
a) Univ. v
Ljubljani, Biotehniška fak., Odd. za zootehniko, Groblje 3, SI-1230 Domžale,
Slovenija, izr.prof., dr.
Izvirni znanstveni
prispevek
Jezik: angleški
IZVLEČEK
V prispevku s pomočjo izračunov bruto dodane vrednosti (BDV) z razširjenim
modelom ekonomskega računa za kmetijstvo (ERK) in modelom parcialnega ravnotežja
(APAS-PAM) skušamo odgovoriti na vprašanje pomena neposrednih plačil po pristopu
k EU za dohodkovni položaj slovenskega kmetijstva. V ta namen smo izdelali več
scenarijev hipotetičnega pristopa v letu 2004, z različnimi ravnmi doplačevanja
plačil za proizvode, za katere je mogoče v okviru Skupne kmetijske politike (SKP)
uveljavljati podpore neposrednih plačil. Modelne rezultate smo primerjali z
dohodkovnim položajem kmetijstva v letu 2000 kot reprezentativnim letom
predpristopnega obdobja. Rezultati ekonomskega položaja v letu 2004 se močno
razlikujejo v odvisnosti od pristopnega scenarija, kažejo pa pri obeh modelih
istosmerne spremembe. V primeru, da bi bili slovenski proizvajalci deležni zgolj
25 % vrednosti neposrednih plačil z dopolnjevanem teh plačil do ravni,
izplačanih v letu 2001, lahko pričakujemo izrazito poslabšanje agregatnega
ekonomskega položaja v kmetijstvu – po modelnih rezultatih ERK za okoli 15 % v
primerjavi z izhodiščnim letom 2000, po APAS-PAM napovedi pa zaradi negativnih
učinkov na obseg proizvodnje zaradi nižje ravni odkupnih cen celo za več kot
25 %. Dopolnjevanje plačil iz nacionalnih sredstev do ravni, ki so ga po
trenutnem pravnem redu SKP deležne sedanje članice EU, ne prinaša izrazitega
izboljšanja ekonomskega položaja. Ocene bruto dodane vrednosti so odvisne od
rezultata pristopnih pogajanj pri kvotah in referenčnih količinah. V primeru
uveljavitve rešitev, ki jih trenutno predlaga EU, bi nazadovale dejavnosti, ki
so v izhodiščnem letu (in skozi celotno predpristopno obdobje) deležne razmeroma
visoke cenovne ravni (prašičereja, perutninarstvo). Položaj pa bi se izboljšal
pri tistih dejavnostih, ki so deležne podpor SKP in katerih ekonomski položaj je
bil izrazito neugoden v predpristopnem obdobju (govedo, krmna žita). Polna
vključitev v neposredna plačila SKP bi drastično spremenila hierarhijo podpor
kmetijskih proizvodov v Sloveniji, medtem ko bi se na agregatni ravni pozitivni
in negativni učinki skoraj docela izravnali.
Ključne besede: kmetijstvo
/ politika / ekonomika / neposredna plačila / dohodki / Slovenija / EU
PONUDBA DELA IN ODLOČANJE O ZAPOSLOVANJU NA KMEČKIH GOSPODARSTVIH V SLOVENIJI *
a)
a) Univ. v
Ljubljani, Biotehniška fak., Odd. za zootehniko, Groblje 3, SI-1230 Domžale,
Slovenija, asist., dr., mag.
Izvirni znanstveni
prispevek
Jezik: slovenski
IZVLEČEK
V prispevku skušamo z uporabo modela kmečkih gospodarstev kvantificirati vpliv
dejavnikov, na odločanje o zaposlitvi na kmečkih gospodarstvih v Sloveniji. V
raziskavi smo uporabili izvorne podatke o kmečkih gospodarstvih iz popisa
kmetijstva 2000, pri čemer se omejujemo na zaposlitveno odločanje nosilcev
kmečkih gospodarstev in njihovih partnerjev. Rezultati modela potrjujejo
dejstvo, da je vložek dela na kmečkih gospodarstvih v pretežni meri sestavljen
iz dela oseb, ki jim kmetijstvo predstavlja dopolnilni vir zaposlitve, in oseb,
ki presegajo upokojitveno starost. Zaposlitvene odločitve referenčnih oseb so
najpogosteje povezane z zaposlitvijo izven kmetije. V večini primerov je zaradi
omejene ekonomske velikosti mogoča zaposlitev največ ene osebe na kmetiji. V
večini primerov so to nosilci kmetij. Njihov status zaposlitve je odvisen od
značilnosti kmečkega gospodarstva in posameznikovih individualnih značilnosti.
Ugodne razmere na trgu dela (‘demand-pull’ dejavniki) zvišujejo verjetnost
nekmetijske zaposlitve. Zaposlitvene alternative njihovih partnerjev (in
verjetno tudi drugih članov gospodinjstva) so v večini primerov zožene na
različne vrste nekmetijskih zaposlitev. Verjetnost njihove zaposlitve na kmetiji
narašča z ekonomsko velikostjo in morebitnim obstojem dopolnilne dejavnosti na
kmečkem gospodarstvu. Prispevek zaključujemo z diskusijo o agrarnopolitičnem
pomenu rezultatov. Agrarnopolitične cilje, ki se nanašajo na trg dela v
kmetijstvu, primerjamo z rezultati raziskave in na njihovi osnovi utemeljujemo
potrebo po bolj ciljno usmerjenih ukrepih kmetijske politike ne tem področju.
Ključne besede: kmetijstvo
/ kmečka gospodarstva / zaposlovanje / trg dela / modeli / Slovenija
____________________
*
V prispevku je povzet del
rezultatov iz doktorske disertacije z naslovom 'Model odločanja o zaposlovanju
na kmečkih gospodarstvih v Sloveniji', ki jo je avtor izdelal pod mentorstvom
izr. prof. dr. Emila Erjavca.
PRIPRAVA KVANTITATIVNE MOLEKULARNO BIOLOŠKE METODE ZA
UGOTAVLJANJE ŠTEVILA CELIC VRSTE Salmonella enterica
Marija TRKOV in
a)
a)Univ. v Ljubljani, Biotehniška
fak., Odd. Za zootehniko, Groblje 3, SI-1230 Domžale, Slovenija,
izr.prof.,dr.,mag.
Izvirni znanstveni
prispevek
Jezik: slovenski
IZVLEČEK
Pripravili smo molekularno biološko metodo za hitro štetje bakterijskih celic iz
vrste Salmonella enterica, ki temelji na kompetitivni različici verižne
reakcije s polimerazo (c-PCR). Uporabili smo začetna oligonukleotida MINF in
MINR-Hex, ki sta zagotavljala specifičnost metode. Notranji standard DNK smo
pripravili z encimskim razrezom in lepljenjem stranskih fragmentov pomnožka gena
za 16S rRNK seva S. Agona (U92197). Notranji standard DNK je imel isti
prepoznavni mesti za začetna oligonukleotida kot tarčna DNK, bil pa je za 27 bp
krajši. Pomnožke c-PCR smo ločevali s kapilarno elektroforezo in rezultate
obdelali z regresijsko analizo. Z opisano metodo in 5 × 10–5 redčenim
notranjim standardom smo lahko učinkovito ugotavljali število celic vrste S.
enterica v bujonski kulturi v območju med 1,2 × 104 in 6 × 105
celic na reakcijsko mešanico. Z metodo smo v preliminarnem poskusu ugotavljali
število celic seva S. Livingstone v bujonski kulturi in rezultate
primerjali z rezultati indirektne števne metode. Rezultati opisane metode c-PCR
so bili 2,9 krat višji od rezultatov indirektnega štetja kolonij, vendar je
glede na številne prednosti opisana metoda kljub temu uporabna za hitro,
specifično in dovolj natančno ugotavljanje števila celic vrste S.enterica
v naravnih mikrobioloških vzorcih.
ANALIZA SEKVENC GENOV ZA 16S rRNA IZOLATOV BIFIDOBAKTERIJ IZ
TANKEGA ČREVESA PODGAN *
a), Franc Viktor NEKREP in Gorazd AVGUŠTIN
a)Univ. v Ljubljani, Biotehniška
fak., Odd. za zootehniko, Groblje 3, SI-1230 Domžale, Slovenija, dr., mag.
Izvirni znanstveni
prispevek
Jezik: slovenski
IZVLEČEK
Pri šestih izbranih izolatih bifidobakterij iz tankega črevesa podgan smo
sekvencirali prvi del gena za manjšo ribosomsko podenoto (16S rRNA) in sekvence
primerjali z že znanimi sekvencami drugih bifidobakterij in bakterij sorodnih
rodov. S filogenetsko analizo smo ugotovili, da izolati tvorijo svojo skupino z
dvema podskupinama in da so najbolj sorodni vrsti B. pseudolongum. Skupaj
z njo in še nekaterimi drugimi bifidobakterijami se uvrščajo v širšo skupino
B. lactis. Stopnja podobnosti med sekvencami 16S rRNA izolatov se giblje med
91,4–95,8 odstotki, kar kaže na precejšnjo genetsko raznolikost znotraj skupine.
Stopnja podobnosti do najbližje opisane vrste B. pseudolongum pa je med
94 in 97 odstotki. Rezultati predhodnih fenotipskih in genotipskih študij ter
filogenetske ugotovitve na osnovi analiz sekvenc 16S rRNA predstavljajo osnovo
za nadaljne raziskave, ki bi lahko potrdile, da opisani izolati predstavljajo
eno ali več novih bifidobakterijskih vrst.
Prispevek je del doktorske disertacije Lijane Fanedl
'Osamitev in molekularna identifikacija bifidobakterij iz tankega črevesa
podgan, krmljenih s surovim fižolom(Phaseolus vulgaris L.)',
mentor prof. dr. Franc V. Nekrep, somentor izr. prof., dr. Gorazd Avguštin.
VLOGA HIPOTALAMUSA PRI URAVNAVANJU ENERGETSKEGA RAVNOVESJA IN
MIŠJI MODELI ZA PROUČEVANJE DEBELOSTI
*
a) in Simon HORVAT
a)Univ. v Ljubljani, Biotehniška
fak., Odd. za zootehniko, Groblje 3, SI-1230 Domžale, Slovenija, mag.
Pregledni znanstveni
prispevek
Jezik: slovenski
IZVLEČEK
Debelost je kompleksna lastnost, ki jo določa delovanje genetskih dejavnikov in
dejavnikov okolja. Genetski dejavniki debelosti so geni, ki imajo vlogo pri
vzpostavljanju energetskega ravnovesja, razgrajevanju hranilnih snovi,
metabolizmu maščob ter pri različnih vedenjskih lastnostih. Na energetsko
ravnovesje in telesno maso organizma vpliva centralni živčni sistem. Ključna
regija za uravnavanje metabolizma in porabe energije je hipotalamus, ki sproži
nevro-humoralni odgovor na zaznane senzorične informacije. Pri tem sodelujejo
različni hormoni, nevropeptidi in nevrotransmiterji. Genetska osnova za debelost
je v večini primerov večgenska, kar pomeni, da razvoj debelosti nadzoruje več
kromosomskih regij, imenovanih kvantitativni lokusi. Za razumevanje genetske in
fiziološke osnove debelosti so pomembni številni in raznoliki modeli glodalcev
za debelost. Znanih je veliko enogenskih mišjih modelov, s katerimi lahko
proučujemo vpliv mutacij v enem genu na razvoj debelosti. Za raziskovanje
večgenske osnove debelosti pa so zelo primerni večgenski mišji modeli, ki so
rezultat dolgoročne selekcije različnih lastnosti, povezanih z debelostjo.
Ključne besede: debelost /
energetsko ravnovesje / centralni živčni sistem / hipotalamus / leptin /
nevropeptidi / nevrotransmiterji / enogenski mišji modeli / večgenski mišji
modeli / miši
____________________
*
Del tega prispevka izhaja
iz magistrskega dela Uršule Lodge (roj. Knuplež) z naslovom 'Iskanje
različno izraženih genov v mišjih linijah (Mus musculus), ki se
razlikujejo v kvantitativnem lokusu za debelost', mentor doc.dr. Simon
Horvat.
OPREDELITEV POPULACIJ KRANJSKE ČEBELE (Apis mellifera carnica
Pollman) NA OSNOVI ANALIZE MITOHONDRIJSKE DNK *
Peter KOZMUS
a), Simona SUŠNIK, Janez POKLUKAR in Vladimir MEGLIČ
a)Univ. v Ljubljani, Biotehniška
fak., Odd. za zootehniko, Groblje 3, SI-1230 Domžale, Slovenija.
Izvirni znanstveni
prispevek
Jezik: slovenski
IZVLEČEK
Kranjska čebela (Apis mellifera carnica Pollman 1879) je glede na
morfologijo uvrščena v jugovzhodno evropsko skupino čebel in je druga najbolj
razširjena podvrsta čebel na svetu. Glede na morfologijo pa tudi glede na
razlike v mitohondrijski DNK (mtDNK), so čebelje podvrste razdeljene v tri
glavne filogenetske linije. Filogenetska linija C, kamor sodi tudi A. m.
carnica, je genetsko slabše proučena, zato smo želeli okarakterizirati
kranjsko čebelo na podlagi mtDNK. Pregledali smo 56 vzorcev čebel iz Slovenije
in 55 vzorcev čebel iz Hrvaške, Češke in nekaterih selekcioniranih linij.
Variabilno regijo med citokrom oksidazo I (COI) in citokrom oksidazo II (COII) v
mtDNK smo pomnožili s polimerazno verižno reakcijo (PCR). Variabilnost
nukleotidnega zaporedja smo proučevali z restrikcijsko analizo regije COI-COII
in s sekvenciranjem nukleotidnega zaporedja med tRNKleu in COII geni.
Določili smo pet različnih haplotipov, od katerih vsi razen enega pripadajo
filogenetski liniji C. Za kranjsko čebelo je bil značilen specifičen haplotip
C2C. Na podlagi rezultatov lahko sklepamo, da razen pri selekcioniranih linijah
pri ostalih analiziranih populacijah ni prišlo do vnosa čebeljih matic drugih
filogenetskih linij.
Prispevek je del
diplomskega dela Petra Kozmusa 'Molekularna karakterizacija populacij
kranjske čebele (Apis mellifera carnica Pollman) na osnovi analize
mitohondrijske DNA', mentor doc. dr. Janez Poklukar, somentorica dr. Simona
Sušnik.
GENETSKE RAZLIKE MED ISTRSKO PRAMENKO, BOVŠKO OVCO IN
JEZERSKO-SOLČAVSKO OVCO
a), Drago KOMPAN in Peter DOVČ
a)Univ. v Ljubljani, Biotehniška
fak., Odd. za zootehniko, Groblje 3, SI-1230 Domžale, Slovenija, dr., mag.
Izvirni znanstveni
prispevek
Jezik: slovenski
IZVLEČEK
Z namenom, da bi ocenili genetsko sorodnost med tremi slovenskimi avtohtonimi
pasmami ovc smo proučevali razlike na mikrosatelitnih lokusih: MAF214, OarCP49,
OarFCB11, MAF65, McM42, TGLA53, McM527 in OarAE119. Genotipizacija 95 istrskih
pramenk (ISP), 272 bovških ovc (B) in 42 jezersko-solčavskih ovc (JS) je
pokazala, da so za vse tri pasme večinoma značilni enaki aleli, oz. še več, 12
alelov je pogostih (> 10 %) v vseh treh pasmah. Na vsakem od lokusov smo našli
tudi 1–5 privatnih alelov. Osem alelov je bilo specifičnih za ISP, 8 za B in 3
za JS. Korespondenčna analiza in analiza uvrščanja genotipov osebkov v ustrezno
pasmo kažeta, da se večina osebkov pasme ISP uvršča v svojo skupino, medtem ko
se porazdelitvi B in JS, zaradi več zelo podobnih genotipov v obeh pasmah, delno
prekrivata. Ocene genetskih razdalj potrjujejo višjo sorodnost med B in JS (FST
= 0,044) kot med ISP in B (FST = 0,064) ali med ISP in JS (FST
= 0,075). Okrog 6 % delež variance, ki izhaja iz razlik med pasmami (FST
vrednost), kaže, da razlike med pasmami niso prav velike. Menimo, da so
rezultati v skladu s hipotezo o skupnem nastanku B in JS iz domače primitivne
bele ovce, oz. nastanku ISP iz nekoliko bolj oddaljene pramenke »Zackel« ovce.
Šele nadaljnje analize pa bodo lahko osvetlile vplive padovanske in bergamaške
ovce, ki sta verjetno sodelovali pri nastanku JS, pa tudi vplive drugih sojev
pramenk na ISP.
Ključne besede: ovce /
avtohtone pasme / molekularna genetika / mikrosatelitni lokusi / genetske
razlike / Slovenija
IZOLACIJA MIKROSATELITNIH MARKERJEV Z METODO
FIASCO
Miha LAVRIČ in
a)
a)Nacionalni inštitut za
biologijo, Večna pot 111, SI-1000 Ljubljana, Slovenija, dr.
Predhodna objava
Jezik: slovenski
IZVLEČEK
Metoda FIASCO (Fast Isolation by AFLP of Sequences Containing Repeats)
omogoča razmeroma hitro izolacijo mikrosatelitnih markerjev. Primerna je za vse
organizme, ne glede na to, kako pogosti so mikrosatelitni lokusi v genomu. Z
metodo FIASCO smo izolirali mikrosatelitne markerje iz ribona (Pagellus
erythrinus). Za restrikcijo DNK smo uporabili endonukleazo MseI.
Razrezano DNK smo ligirali z oligonukleotidnima adapterjema MseIU in
MseID. Fragmente DNK z adapterji smo pomnožili s PCR, v kateri smo uporabili
degeneriran začetni oligonukleotid MseI-N. Ugotovili smo najugodnejše
pogoje za PCR. Pomnožene fragmente DNK smo hibridizirali z biotinilirano sondo
(AC)12. Kompleks sonda-DNK smo ujeli na magnetnih kroglicah,
prekritih s streptavidinom, in z mikrosateliti obogateno frakcijo pomnožili s
PCR. Obogateno mikrosatelitno DNK smo klonirali v plazmid pCR®
2.1-TOPO in z njim transformirali celice Escherichia coli TOP10.
Pridobili smo 2436 belih transformant. Nukleotidna zaporedja smo določili 18
transformantam. Ugotovili smo, da 88,8 odstotkov transformant vsebuje
dinukleotidne mikrosatelitne ponovitve. Našli smo tudi eno tetranukleotidno
ponovitev.
