VPLIV PRISOTNOSTI ZUNAJCELIČNIH POLISAHARIDOV NA OBČUTLJIVOST CELIC Lactococcus lactis ZA BAKTERIOFAGNO OKUŽBO *

Andreja MIKLIČ ^a) in Irena ROGELJ
^a) Univ. v Ljubljani, Biotehniška fak., Odd. za zootehniko, Groblje 3, SI-1230 Domžale, Slovenija, dr., mag.

Izvirni znanstveni prispevek
Jezik: slovenski

^a), Franc Viktor NEKREP in Romana MARINŠEK-LOGAR
^a) Univ. v Ljubljani, Biotehniška fak., Odd. za zootehniko, Groblje 3, SI-1230 Domžale, Slovenija, mag.

IZVLEČEK
Butirat je pomemben probiotski dejavnik, ki ugodno vpliva na delovanje in preživetje kolonocitov ter v debelem črevesu deluje tudi antikancerogeno. Pred kratkim je bila na osnovi 17 sevov, izoliranih iz vampa, opisana nova vrsta P. xylanivorans s tipskim sevom Mz5^T. Sev Mz5^T je na ksilanu ovsenih plev produciral butirat in laktat kot glavna produkta fermentacije in pri tem porabljal acetat. Produkcija butirata je močno narasla med logaritemsko fazo in se je še v pozni stacionarni fazi počasi povečevala. Na drugih ogljikovih hidratih (na brezovem in bukovem ksilanu, ksilozi, arabinozi in glukozi) je bila kinetika tvorbe butirata podobna. Največ butirata glede na laktat je nastajalo med zgodnjo logaritemsko fazo neodvisno od substrata. P. xylanivorans Mz5^T bi torej lahko uporabili kot probiotik v prehrani živali tako za izboljšanje razgradnje ksilana kot tudi za povečano produkcijo butirata v debelem črevesu. Najbolje bi bilo uporabiti kulturo v zgodnji logaritemski fazi rasti, ki bi jo lahko namnožili na cenenem ogljikohidratnem viru.

Ključne besede: mikrobiologija / anaerobne bakterije / Pseudobutyrivibrio xylanivorans / probiotiki / butirat / vamp

Andreja KOMPREJ ^a), Andrej OREŠNIK, Milan POGAČNIK in Anton VIDRIH
^a) Univ. v Ljubljani, Biotehniška fak., Odd. za zootehniko, Groblje 3, SI-1230 Domžale, Slovenija, mag.

Izvirni znanstveni prispevek
Jezik: slovenski

IZVLEČEK
V raziskavi smo proučevali učinek ovcam in kozam v obrok dodanega izvlečka taninov lesa pravega kostanja (Castanea sativa Mill.), ki vsebuje 74 % pretežno hidrolizirajočih taninov. V poskus smo vključili 21 jagnjic in 10 koz, ki so se pasle na kraškem pašniku. Trinajstim jagnjicam in petim kozam smo vsake tri dni peroralno dajali pripravek kostanjevih taninov v odmerku 0,5 g kg^–1 telesne mase. Osem jagnjic in pet koz smo spremljali kot kontrolni skupini. Živali so se pasle skupaj v ogradah na istem pašniku. Poskus je trajal 68 dni. Jagnjice poskusne skupine so na paši priraščale v povprečju 37 g dan^–1, jagnjice kontrolne skupine pa 18 g dan^–1. Razlike v dnevnih prirastih jagnjic niso bile statistično značilne. V prvem obdobju (35 dni) je bilo v iztrebkih jagnjic poskusne skupine manj SS (189–217 g kg^–1 vs. 195–229 g kg^–1), več SB (177–157 g kg^–1 SS vs. 170–142 g kg^–1 SS) in več taninov (0,77–0,61 % v SS vs. 0,73–0,52 % v SS) kot v iztrebkih jagnjic kontrolne skupine. Povezava med vsebnostjo taninov in surovih beljakovin v iztrebkih jagnjic je bila statistično značilna (r = 0,92, P < 0,05). Rezultati kažejo, da dodani kostanjevi tanini vplivajo na sestavo blata, kar je verjetno posledica mesta prebave zaužitih hranil. Obe skupini koz sta v poskusu hujšali (–79 g dan^–1). V iztrebkih koz je bilo več suhe snovi (192–297 g kg^–1) in manj surovih beljakovin (108–144 g kg^-1 SS) ter taninov (0,24–0,48 % v SS) kot v iztrebkih jagnjic.

Ključne besede: prežvekovalci / ovce / koze / prehrana živali / krmni dodatki / tanini / dnevni prirast / iztrebki / sestava

Mansur S. HAREADY ^a)
a) Central Lab. For Food and Feed, EG-588 Orman, GIZA, Egipt, dr.

Izvirni znanstveni prispevek
Jezik: angleški

IZVLEČEK
V poskus smo vključili osem arabskih žrebcev brez kliničnih posebnosti. Po desetih dneh prilagajanja smo živali razdelili v kontrolno in poskusno skupino. Vse živali so bile vhlevljene individualno in so imele dvakrat na dan po krmljenju na voljo izpust v peščeno ogrado. Obe skupini smo krmili z istim osnovnim obrokom, ki je vseboval 6 kg sena in 4 kg ječmena na dan. Poskusna skupina je dobivala 150 g premiksa mikronutrientov. Premiks je bil sestavljen iz 180 g mletih ovsenih luščin in 260 g dikalcijevega fosfata kot nosilec ter 25 g lignosulfata, 20 g metionina, 20 g lizina, 200 g kalcija, 40 g soli (NaCl), 30 g sojinega olja, 100 g kvasovk, 50 g vitaminske mešanice, 75 g mineralne mešanice in antioksidante. Poskus je bil razdeljen v deset dnevno prilagoditveno obdobje in trideset dnevno poskusno obdobje. Živalim smo vzeli kri na začetku prilagoditvenega obdobja in nato vsakih deset dni poskusa. V vzorcih seruma smo določali skupne serumske proteine, ureo, lipide v serumu, serumsko glutamat oksalacetat transaminazo (GOT) in glutamat piruvat transaminazo (GPT). Rezultati so pokazali statistično visoko značilne razlike med obema skupinama pri serumskih proteinih, lipidih v serumu, GOT in GPT. Značilne razlike med skupinama smo našli tudi pri vsebnosti uree v serumu (p < 0,1). Te spremembe v sestavi seruma bi bile lahko posledica dodajanja mikronutrientov v premiksu, ki smo ga krmili poskusni skupini. Korelacija med serumskimi proteini in vsebnostjo uree v serumu je bila negativna, med lipidi v serumu in GOT statistično značilno negativna, korelacija med lipidi in GPT pa ni bila značilna.

Ključne besede: konji / prehrana živali / mikronutrienti / fiziologija živali / serum / parametri

KONCENTRACIJA KORTIZOLA V URINU PRI PRAŠIČIH RAZLIČNIH MH-GENOTIPOV *

^a), Milena KOVAČ, Jan LADEWIG ^c) in Ivan ŠTUHEC
^a) Univ. v Ljubljani, Biotehniška fak., Odd. za zootehniko, Groblje 3, SI-1230 Domžale, Slovenija, dr.

Izvirni znanstveni prispevek
Jezik: angleški

IZVLEČEK
Namen raziskave je bil oceniti koncentracijo kortizola v urinu pri prašičih dveh MH-genotipov (NN, Nn). Poleg tega smo ocenili koncentracijo kortizola v urinu kot nadomestilo določanju koncentracije kortizola v plazmi pri prašičih. Prašiči so bili pasme nemška landrace, uhlevljeni v metabolne kletke. Opravljeni so bili trije poskusi (tri ponovitve), v vsakem so bili 4 kastrati. Skupno je bilo v raziskavo vključenih 12 živali. Ovrednotili smo vpliv MH-genotipa na koncentracijo kortizola v urinu in izračunali korelacije med vrednostmi kortizola v urinu (12-urne vrednosti) in plazmi (povprečje 12-ih dnevnih odvzemov, odvzetih med 8.00 in 11.00 uro). Večja koncentracija kortizola v urinu pri NN- v primerjavi z Nn-genotipom kaže na močnejši odziv na stresorje pri NN-genotipu, odpornem na stres. Korelacija med koncentracijo kortizola v plazmi in urinu je bila statistično neznačilna pri odvzemu vzorcev na isti dan (r = 0,07, p = 0,71) in višja (r = 0,22), vendar še vedno statistično neznačilna pri odvzemu urina dan po odvzemu krvi (p = 0,22). Povezava med koncentracijo kortizola v krvi in urinu je nakazana, vendar jo je potrebno bolje pojasniti pred rutinsko uporabo kortizola v urinu kot nadomestila za določanje kortizola v plazmi pri prašičih.

Ključne besede: prašiči / fiziologija živali / endokrinologija / maligna hipertermija / urin / plazma / kortizol

^a), Milena KOVAČ in Rainer RÖHE
^a) Univ. v Ljubljani, Biotehniška fak., Odd. za zootehniko, Groblje 3, SI-1230 Domžale, Slovenija, asist., dr.

Izvirni znanstveni prispevek
Jezik: angleški

IZVLEČEK
Ocenjevali smo genetske parametre za interim obdobje (WOI) na 11026 svinjah s selekcijske farme prašičev Ptuj (Slovenija). Za enorazsežno analizo WOI za vse svinje skupaj ter dvorazsežno analizo opazovanj pri svinjah po prvi prasitvi (PP) in svinjah iz višjih rasitev (MP) smo uporabili Bayesov pristop. WOI smo analizirali na naravni skali, transformiranega z naravnim logaritmom (lnWOI) ter kot mešanico normalne in eksponentne porazdelitve (trWOI). Statistični model je vključeval genotip, sezono pripusta kot interakcijo leto-mesec in zaporedno prasitev kot sistematske vplive ter dolžino predhodne laktacije in število odstavljenih pujskov kot neodvisni spremenljivki. Direktni aditivni genetski vpliv in vpliv permanentnega okolja sta bila upoštevana kot naključna vpliva. Komponente kovariance smo ocenjevali s pomočjo Bayesove analize. Dolžina Gibbsovih verig je bila med 130 000 in 180 000 iteracij. Ocene heritabilitet iz enorazsežne analize za vse svinje skupaj so bile 0,06 za WOI ter 0,07 za lnWOI in trWOI. Permanentno okolje (PE) je pojasnilo 26 % fenotipske variabilnosti ter WOI in 19 % lnWOI in trWOI. V dvorazsežni analizi smo ocenili heritabiliteto 0,19 pri PP in 0,06 pri MP. Genetska korelacija za WOI med PP in MP je bila 0,80. Delež PE pri MP je znašal 0,10. Na podlagi ocenjenih genetskih parametrov bi bila selekcija na izboljšano sposobnost ponovne obrejitve pri prašičih najučinkovitejša, če bi bila WOI po prvi prasitvi in WOI v višjih prasitvah upoštevana kot različni lastnosti. Transformacija WOI je le nekoliko zvišala genetske parametre.

Ključne besede: prašiči / svinje / plodnost / interim obdobje / genetski parametri / Bayesova analiza

Luka JUVANČIČ ^a)
a) Univ. v Ljubljani, Biotehniška fak., Odd. za zootehniko, Groblje 3, SI-1230 Domžale, Slovenija, asist., dr., mag.

Izvirni znanstveni prispevek
Jezik: slovenski

IZVLEČEK
Namen prispevka je kvantitativno ovrednotiti vpliv različnih dejavnikov na mobilnost ponudbe dela na kmečkih gospodarstvih. Raziskava temelji na analizi popisnih podatkov o zaposlitvenem odločanju nosilcev kmečkih gospodarstev v letih 1991 in 2000 z uporabo modela kmečkih gospodarstev. Uporabljali smo pristop z izvedbo probit modela v dveh različicah, katerih funkcijski obliki se razlikujeta z ozirom na predpostavljeni učinek predhodnega statusa zaposlitve. Analizirani dejavniki obsegajo individualne značilnosti referenčnih oseb (spol, starost, raven izobrazbe, potencialni dohodek izven kmetijstva), značilnosti gospodinjstva (velikost, struktura), značilnosti kmečkega gospodarstva (ekonomska velikost, obseg dela, delovna intenzivnost) in lokalne razmere na trgu dela. Kljub specifičnim strukturnim razmeram slovenskega kmetijstva in svojstveni dinamiki makroekonomskih trendov rezultati modela ne odstopajo bistveno od obstoječih empiričnih dognanj o dinamiki ponudbe dela na kmečkih gospodarstvih. Udeležba nosilcev kmečkih gospodarstev na trgu dela ni simetrična niti reverzibilna. Rezultati modela kažejo na tendenco v smeri ohranjanja enakega statusa zaposlitve, ki je izrazitejša zlasti pri nosilcih kmečkih gospodarstev, zaposlenih na kmetiji. Nizka stopnja mobilnosti ponudbe dela slabi učinkovitost alokacije dela na kmečkih gospodarstvih. Deli tega problema se pojavljajo v obeh segmentih trga dela: na strani ponudbe se odraža v nizki stopnji delovne usposobljenosti in nizkem poklicnem statusu referenčnih oseb, na strani povpraševanja pa se odraža v neugodnih lokalnih razmerah na trgu dela.

Ključne besede: kmetijstvo / kmečka gospodarstva / trg dela / ponudba dela / mobilnost / modeli / model probit / Slovenija